Kod brata Hrvata… Nagovor na ledomatu v kampu. :)

Foto: Royo

Ker je tak čas, da ma človek na trenutke preveč vsega… in vzame čivavo na ramo in da možgane u reverse, sem tudi sam odšel na pašo v nam ne oddaljeno dalmacijo… Sicer za 4 dni ampak usedlo se je več kot dobro. S Šventaljko sva se odločila, da je treba “brod” krstit še na morju, saj sva imela plutanja po Krki dost… ker je bilo vetra točno toliko, da si vrgu čik in se ta ni ugasnu… na vodi. Pa še gustit je začela Krka… Beseda je dala roko in sva šla. Lajf is tu šort, dont vejst it… go sejling.

Najprej k Colnarju u zidanco na likof AC ekipe, potem u Patosa na kofe in diretivo na more. Prtlažnik sm najdu v arhivu od “ta starga” Šulna, ko je še srf vozu na Golfu II, ker danes namreč nima nihče več takšnih prtljažnikov na žleb… retro. Sicer se ja vse skupej malo majalo… ampak to sem Šventu zamolčal, da je bilo samo enega strah med vožnjo:) “Drži… itak.” Na granici so bila vprašanja kaj vozva na strehi… če ma to kkšno registracijo, papirje… pa smo se mal bedake naredl in smo prošli. Hrvatu se pa itak ni dalo vn stopt iz kučice, ker je bla ura 05:00. Tako da… “Vozi”. Klasični pit stop na Lokvah, fotka za album… in dalje do Krka. U Valbenzu sva bla zmenjena z Jocom, ki se je mudil pri Čikotu na Krku, vendar je od “naporne vožnje” :) že spal in smo se zgrešil… Na Cresu je Jurelijo (Švent) odnehaval in kinkal… Sonce je pržilo… meni pa tudi v glavi. Tekla je že 29 ura brez spanja… Vstavljal sem na vsakem pit stopu… čik, malo vode… in tako sva štukala cel Cres… no na koncu smo pršli. AC Lopari… he he. Spomenik YU kampom… zadnji od preživelih.

Kljub temu pa je kamp odličen, če si na takšni misiji, kot sva bila midva. Kamp je praktično prazen… postavila sva si šotor 10 m od morja, pred pomolom, kjer sva imela privezan brod. Idila… Lahko bi bla dejansko ob morju… ampak senca je ipak senca. Jadranje se je začelo že prvi dan oz. takoj, ker je bil fini Jugo… z minimalnim valom, za kar je ta lokacija idealna… saj se Cres in Lošinj stikata v Osorju in ni skoraj nikoli valov… veter pa ojačan. Srferji so že leteli preko… nama je bilo takoj žal, da nimava še srfa s sabo… drugič. Prvi občutki, ko je Tamalo (Zeta - dobila je ime na morju in tudi nalepko z imenom) katapultiralo iz pličaka so bili nepopisni… Šventu se je smejalo 3x okoli ust, vriskou, upiu… čista sreča. “Jurij.. morš probat…” Naredil sem 2 gira… nakar me je zmanjkalo, saj smo se bližali 32 uri brez spanja in je na mojem displayu že utripal ERROR… ležat. Kmalu zatem je zalegnu tud Jurelijo. Over & out. Zvečer smo se u Nerezinah , še preden sva naredla 10 korakov, takoj srečal Evo z ekipo naveza Sevnca-Novu mejstu… spil smo par Žuj… s travo smo presekal (vinoplod Šibenik), mau smo zvezde štel na rivi… rezultat jasen. Misli u glavi so se vrtele hitreje kot šotor…

Naslednji dan sva šla na obisk k Royu, ki je bil v “good old” Bučanju, včasih meki sindikalnega turizma, danes izredno lepo urejenega naselja z privat hišicami… ki imajo na terasah dizajnerske stole, projektorje in platna za muvi nighte, kamine za vola obrnt in avtomobile za 10 miljončkov… ta starih. Luksuz. Royo, kot novopečeni jadralec, ki še danes ne more skriti navdušenja, ki ga je občutil kot posadka na Škisovi regati, je seveda z veseljem sprejel povabilo in tisti dan malo pojadral z nama… Toliko, da se je spet dodatno zastrupil in že kuje načrte, kako si bo omislil podobno zadevo in jo v Žužemberku na Krki splavil… :)

Dnevi so minili hitro in čas je bil za odhod… Tamala je šla na prtljažnik… midva še enkrat u vodo… k je itak čista mlaka pri 24 stopinjah in smo šli. Trajekt sva zamudila… sva pa čamila 2 ure u Meragu u buffetu. Hvala bogu za komunikativno gospodično - konobarico, ki naju je animirala do prihoda trajekta… če gre kdo tam naj jo pozdravi. Do slušanja…